By mulc.
Monday, 25. August 2008, 16:31:17
likovna, Umetniki, Slikarji, dijaki
Z vso delovno-umetniško vnemo smo se skupno spravili nad papir in se izživljali. Čopiči so škrebljali, svet okrog nas je izginil, naše duše pa so se izlile in zalepile na papir. Tako smo porabili kar veliko zalogo papirja, ki je sedaj pridobil na vrednosti.
Spoznali smo prav vse tehnike slikanja, iz nas pa so nastali »mladi Picassoji«. Skupina se je povečala še za enega dijaka, ki ni prenesel pritiska kemijske delavnice, zato se je odločil da se bo pri nas sproščal (pri kemiji jih res mučijo
). Ugotovili smo da je risanje verjetno najbolj sproščajoča dejavnost, saj smo nekateri po utrujajočih umetnin postali zaspani in preostanek delavnice prespali. Do konca pa ni več veliko, tako da se težkih src pripravljamo na slovo.
Read more...
By Sabian.
Wednesday, 20. August 2008, 14:47:35
dijaki
Po zajtrku smo spakirali astronomsko opremo v prtljažnik avtobusa, saj smo astronome zvečer pustili na nočni paši po nebu na Pregarjah. Proti ciljem smo se vozili po cesti, ki ločuje flišni in apnenčasti svet.
Kraška jama DimnicePred jamo smo zavili v topla oblačila, se sparčkali in dobili svetilke. Začelo se je spuščanje po zavitih kamnitih stopnicah okrog in dol, dol, dol ... Nekateri so dobili asociacijo: Dantejev pekel. V resnici jama ni bila prav nič peklenska, v njej je bilo le 7°C. Ogledali smo si tretji največji sklop kapniških stebrov v Evropi (im. Kiklopi) in uživali v podzemskem koncertu naših glasbenikov. Pot nazaj ven pa je bila vroča, zelo vroča ...
V vasi Ritomeče smo si privoščili kosilo in se nasmihali ob njenem imenu. Zabavnim imenom krajev v okolici pa kar ni bilo konca: Čelje, Materija, Mrše, Rožice ...
Ilirska BistricaPogledali smo si dve deli kiparja Janeza Lenassija, nekoč mentorja na taboru UMMI, posvečeni ubitim slovenskim domoljubom in domobrancem. Za plastiko v komleksu spomenika NOB je l. 1966 prejel Prešernovo nagrado. Spomenik s svojo obliko predstavlja kraški pojav oz. kost, ki simbolizira trdnost primorskega naroda. Slišali smo legendo o bistriškem zakladu, se posladkali s sladoledom in se odpravili na Prem.
PremPrelevili smo se v grajske gospodične in gospodiče in se sprehodili po gradu, zgrajenem v romanskem slogu. Naslednja postojanka je bila rojstna hiša našega pesnika Ketteja in dijakinje so se strinjale, da njegove fotografije več kot opravičujejo njegov sloves najlepšega slovenskega poeta.
PregarjePot nas je vodila do male vasice, kjer nas je čakala pogostitev in čudovit razgled na okoliški svet. Tam smo v varstvu šotorov in teleskopov pustili zvezdokukce in se čez Brkine odpravili nazaj proti mehkim posteljam.
WIDGETIZE